VSL sodba II Cp 1745/2013

Jedro

V izpodbijanem sklepu je sodišče tožnici pravilno pojasnilo, da o njenem predlogu (še) ne sme odločati, upoštevaje sklep Ustavnega sodišča U-I-41/13-8 z dne 21.3.2013, po katerem se do končne odločitve Ustavnega sodišča v postopku za oceno ustavnosti prvega odstavka 13. člena ZST-1 prekinejo postopki odločanja o tistih predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbo, ki so vloženi po vložitvi pritožbe, vendar najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo takse.

Materialnopravno podlago izpodbijanega sklepa predstavlja določilo drugega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 6. točko prvega odstavka istega člena in tretjim odstavkom 39. člena ZUstS.

Če ustavno sodišče zadrži izvrševanje predpisa, lahko hkrati odloči, na kakšen način se takšna odločitev izvrši. V ta namen lahko izpodbijano normo izvzame iz uporabe, lahko pa odredi tudi prekinitev postopkov, v katerih se takšna norma sicer uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je postopek odločanja o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 18.1.2013 prekinjen do končne odločitve Ustavnega sodišča v postopku odločanja za oceno ustavnosti prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

2.Tožnica se je zoper navedeni sklep pritožila brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep odpravi in razveljavi, sodnico, ki je sklep izdala, pa izloči in zadevo dodeli drugemu sodniku. Ponovno zahteva oprostitev plačila sodne takse v tej zadevi in izdajo zamudne sodbe. Navaja, da lahko tožbo v pravdnem postopku umakne samo stranka, ki jo je vložila, zato sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti nima podlage v zakonu. Zoper tak sklep ni pritožbe, zato se sodna taksa ne plača. Ker sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o oprostitvi plačila sodne takse, je sklep o prekinitvi postopka nezakonit. Sicer pa Ustavno sodišče ni pristojno za prekinitev sodnih postopkov. Sodišče očitno ne razume zakona.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je tožnico, ki se je pritožila zoper sklep o ustavitvi postopka, pozvalo k plačilu predpisane sodne takse za pritožbo, vendar je tožnica izdanemu plačilnemu nalogu pravočasno ugovarjala in v ugovoru ponovno predlagala svojo taksno oprostitev. V izpodbijanem sklepu je sodišče tožnici pravilno pojasnilo, da o njenem predlogu (še) ne sme odločati, upoštevaje sklep Ustavnega sodišča U-I-41/13-8 z dne 21.3.2013, po katerem se do končne odločitve Ustavnega sodišča v postopku za oceno ustavnosti prvega odstavka 13. člena ZST-1 prekinejo postopki odločanja o tistih predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbo, ki so vloženi po vložitvi pritožbe, vendar najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo takse. Prav tak je namreč tudi tožničin primer. Materialnopravno podlago izpodbijanega sklepa predstavlja določilo drugega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 6. točko prvega odstavka istega člena in tretjim odstavkom 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Če ustavno sodišče zadrži izvrševanje predpisa, lahko hkrati odloči, na kakšen način se takšna odločitev izvrši. V ta namen lahko izpodbijano normo izvzame iz uporabe, lahko pa odredi tudi prekinitev postopkov, v katerih se takšna norma sicer uporablja. Tožnica torej ustavnemu sodišču neupravičeno odreka pristojnost za odločanje o prekinitvi postopka. Nerazumljivo in protislovno je pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče prekinilo postopek samo, če bi poprej že izdalo sklep o oprostitvi plačila sodnih taks. Z izdajo takšnega sklepa se postopek odločanja o taksni oprostitvi konča. Razumljivo je, da že končanega postopka ni več mogoče prekiniti.

5.Obveznost plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka temelji na tar. št. 30010 ZST-1. Pritožbena trditev, da se taksa za takšno pritožbo ne plača, je torej očitno zmotna. Enako velja za pritožbeno trditev, da zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožbe. Po prvem odstavku 363. člena ZPP je namreč zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe. Takšna izjema v 188. členu ZPP, ki ureja pravne posledice umika tožbe, ni predpisana. Sicer pa se je tožnica prav zoper sklep o ustavitvi postopka pritožila. Končno je brez podlage tudi njen pritožbeni očitek, da sodišče sklepa o ustavitvi postopka sploh ne bi smelo izdati. Umik tožbe je resda v dispoziciji same stranke, vendar v posebej predpisanih primerih lahko nastopi zakonska domneva umika tožbe, ki ji nato sledi ustavitev postopka.

6.Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je postopek odločanja o taksni oprostitvi prekinjen. Ker pri odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, drugih pa tožnica ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

7.Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne. Odločitev o zahtevani izločitvi sodnice je po prvem odstavku 73. člena ZPP v pristojnosti predsednika sodišča. O ponovno zahtevani taksni oprostitvi in o zahtevi za izdajo zamudne sodbe pa bo odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 371/2017
• VDSS Sklep Pdp 583/2019
• VSL Sklep I Cp 1436/2020